Rudolf Steiner se je rodil v Donjem Kraljevcu, ki danes sodi k
Hrvaški in je dokaj blizu Slovenije ter Madžarske. Oče je bil
železniški uradnik, ki so ga veliko premeščali po železniških postajah
v bližnji in daljni okolici Dunaja.
Tako se je avstrijskima zakoncema Steiner v stanovanju, ki je
bilo last občine, 25. februarja 1861 rodil prvi otrok, sin Rudolf.
Običajno v literaturi navajajo 27. februar, ki je v resnici dan vpisa v
krstno knjigo. Niti dve leti niso bili v rojstnem kraju. Oče je bil
premeščen v Mödling in čez leto v Pottschach, kjer je Rudolf dobil
sestrico Leopoldino in brata Gustava. Rudolfovo otroštvo sta
zaznamovali železnica in selitve.
Rudolf Steiner se je zelo rad učil, a poleg tega je kot
sedemletnik opazil, da zaznava več kot večina ljudi, ki jih je
srečeval. Svoje občutke ob nadčutnih zaznavah več let ni delil z
drugimi, tudi s starši ne. Kot osemnajstletni mladenič je le srečal
zeliščarja, ki je tudi sam imel izkušnje t. i. višjih svetov. Zeliščar
in mladi Steiner sta se ujela in si izmenjala nadčutne izkušnje.
Steiner je o njem zapisal: "Z njim si se lahko pogovarjal o
duhovnem svetu kot z nekom, ki ima s tem izkušnje."
ČAS ŠOLSKIH DNI
Prva šola, pouk na železniški postaji
Rudolf je bil pri pouku običajno med razrednimi lokomotivami, med tistimi torej, ki vlečejo naprej.
Ko je bil Rudolf po očetovem mnenju dovolj pripravljen, ga je
poslal v šolo. A kaj kmalu se je zgodilo, da so Rudolfa po krivem
obsodili pobalinstva. Storilec je bil v resnici sin dotedanjih
družinskih prijateljev, učiteljskega para. V stilu: "Naš pa že
ni tega storil!" so zvalili vso krivdo na Rudolfa. Rudolfov
oče je imel vsega dovolj in ga je vzel iz šole ter ga poučeval kar sam,
ko je bil prost med prihodom enega in drugega vlaka. Oče je bil v vlogi
učitelja do naslednje selitve, do druge osnovne šole.
Steiner je bil izvrsten, ko je bilo treba obdelati določeno
temo in jo razložiti, a pisava mu je mnogo let delala težave. Da je bil
željan znanja kaže tudi to, da je v prostem času že prej kot pri 14
letih bral filozofska dela npr. Kanta. Tako ni slučaj, da je kasneje
doktoriral prav iz filozofije.
Matura, Tehnična visoka šola na Dunaju
Poleti 1879 je maturiral in se jeseni vpisal na Tehnično visoko šolo na
Dunaju. Med drugim je študiral biologijo, kemijo in fiziko. Predvsem
fizika je na Steinerja naredila močan vtis. Porajalo se mu je cel kup
vprašanj: "Kako premostiti naravoznanstvene nauke, ki so jih
poučevali na univerzi, in svoja lastna doživljanja duhovnega
opazovanja?"
Profesor in prijatelj, Karl Julius Schröer, je Steinerju prvi
približal Goetheja kot človeka in pesnika, sam pa ga je spoznal v
svojem prostem času še kot znanstvenega raziskovalca, ki se je ukvarjal
z optiko, botaniko in anatomijo. Steiner je opazil, da Goethe v svojih
raziskavah razmišlja drugače kot običajni znanstveniki. Goethe se je
trudil zajeti celoto, življenje in ne le mrtvo, zato ga je Steiner
prepoznal kot nekoga, ki je pokazal na most med naravo in duhovnim. Žal
Goetheju raziskovalnega dela ni uspelo razviti do konca, vsaj po
Steinerjevem mnenju.
VELIČINA IN OSAMLJENOST
Urejanje Goethejevih znanstvenih spisov
Leta 1883, ko mu je bilo 22 let, je po priporočilu svojega profesorja
literature dobil obsežno nalogo urediti in izdajati Goethejeve
znanstvene spise. Naloga za več let. Rečemo lahko, da je mlademu
raziskovalcu padla sekira v med, saj je bil poklican opraviti delo, ki
ga je tudi sam čutil kot svoje poslanstvo. Dokončati, kar je Goethe
začel in nato na teh temeljih graditi naprej svojo osebno nalogo. Ampak
nikar ne mislite, da je bilo Steinerju enostavno. Spomnite se, da ni
imel okrog sebe polno ljudi, ki bi razmišljali z njegovo močjo, z
njegovim uvidom in resnostjo, z njegovim občutkom odgovornosti do
razvoja sveta in človeštva. Steiner je ob poglobljenem raziskovalnem
delu prvič začutil globoko osamljenost, ki jo večkrat opisuje tudi
Goethe.
Steiner kot ustvarjalec
Steinerjevi prvi večji dosežki, prispevki v zakladnico človeštva, so
bili kot že rečeno, povezani z Goethejem, po doktorskem delu Resnica in
znanost, je pisal o filozofiji svobode, o Nietzscheju, o ugankah
filozofije, o krščanstvu, o reinkarnaciji in karmi, o tem, kako doseči
spoznanja višjih svetov in še o mnogih področjih življenja. Leta 1907
je s knjigo Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti postavil izhodišča
kasnejšemu poglobljenemu delu na pedagoškem področju.
Steiner se je čutil poklicanega ljudem pokazati pot, ki skozi
kraljestvo mišljenja pripelje do spoznanja nadčutnega, do spoznanja
duha, pot, ki je varna in pomembna za moderne ljudi in za svet. Steiner
si je svojo nalogo predstavljal predvsem tako, da bo napisal nekaj zelo
temeljnih knjig, ki bodo ljudi nagovorile, da se bodo sami podali na
pot duhovnega raziskovanja ter da bo to podkrepil še s predavanji.
Izkazalo se je, da ljudem knjige niso zadoščale, začeli so krožiti
zapiski Steinerjevih predavanj. Danes lahko najdete zapisanih na tisoče
njegovih predavanj, ki jih večinoma lahko označimo z besedo
antropozofija, duhovna znanost ali modrost o človeku.
STEINERJEVA DUHOVNA POT
Graditi mostove med različnimi svetovi
Okrog sedmega leta je imel prva doživetja nadčutnega, pri osemnajstih
se je srečal z zeliščarjem, ki imel tudi sam izkušnje višjih, nadčutnih
svetov. Od tod naprej je stalno raziskoval oba svetova, duhovnega in
snovnega. Na prelomu 19. in 20. stoletja je začel rednejšo
predavateljsko pot, sprva so bila predavanja o duhovnem za teozofe,
kasneje pa je Steiner šel svojo pot in utemeljil antropozofijo. Sam
meni, da je bilo prelomno predavanje 8. oktobra 1902, da je bil na tem
predavanju novi smeri - antropozofiji - položen temeljni
kamen.
Steinerjeva pot, če jo gledamo z distance, ves čas jasno gradi
mostove tam, kjer se zdi, da povezava ni možna ali je vsaj izredno
težko uresničljiva. Steiner je hotel povezati duhovnost in znanost,
ustvaril je duhovno znanost ali znanost o duhu.
V času njegovega polnega delovanja ni bilo mnogo razumevanja
za duhovni razvoj človeka, le pri teozofih je več kot desetletje uspel
polno izražati svoje misli. Steiner je bil med drugim generalni
sekretar nemške teozofske sekcije. Čas je pokazal, da Steiner vidi
povsem druge poudarke na poti duhovnega razvoja kot prevladujoči tok
pri teozofih. Samo za ilustracijo povejmo, da je večina teozofov videla
Jezusa Kristusa kot le enega med enako pomembnimi preroki, Steiner pa
mu je dal osrednje mesto. Razkorak je bil vse večji in Steiner je
končno šel na svoje. Utemeljil je antropozofijo, znanost o duhovnem ali
duhovno znanost. Beseda antropozofija bi pomenila dobesedno modrost o
človeku, ker pa je človek del širšega stvarstva, seveda govori ta
znanost tudi o vseh drugih ravneh bivanja, o tistih blizu snovi in o
tistih blizu duhu.
Antropozofija kot možnost prenove
Dr. Rudolf Steiner je bil moder človek in je gledal na življenje kot
celoto, zato se ne gre čuditi, da se je tako v času študija kot vse do
konca svojega zemeljskega bivanja posvečal tako tehniki kot filozofiji,
tako umetnostim kot medicini, religiji, vzgoji, izobraževanju,
kmetijstvu, arhitekturi skratka vsemu, kar sestavlja
življenje.
Povsem očitno je, da je bilo Steinerjevo poslanstvo postaviti
temelje novemu načinu delovanja na prej omenjenih področjih.
Prav gotovo pa je Steiner najbolj poznan po waldorfski
pedagogiki, ki je zaživela jeseni leta 1919 v Stuttgartu, na pobudo
Emila Molta, lastnika tovarne Waldorf Astoria.
Steiner je bil ob ustanovitvi duhovni vodja prva waldorfske
šole in je bil z njo povezan vse do svoje smrti leta 1925. Poznavalci
menijo, da so ga izželi in pokopali sebični interesi nekaterih ljudi.
Prah njegovega telesa je postal del zemlje ob Goetheanumu, stavbi, ki
nosi ime po njemu tako ljubemu Goetheju.
Steiner je bil velikan med ljudmi, človek in človekoljub. Pokazal je pot, naše je, kaj bomo s tem storili!