Ime »evritmija« so uporabljali že v antični Grčiji. Pojavlja se pri antičnih pesnikih, v Hipokritovih medicinskih spisih in v Platonovem dijalogu »Kratil ». Eu – dobro, lepo, ritmos – enakomerno razčlenjeno gibanje. Na začetku je »evritmija« pomenila »usklajen ritem«, kasneje pa »skladno notranje življenje« in » dobro obnašanje «. Evritmija ima pomembno pedagoško vlogo v razvoju otrok in je tako obvezna učna vsebina za učence od prvega do devetega oz. dvanajstega razreda v waldorfskih šolah.
1912. leta je Rudolf Steiner skupaj z igralko Marie von Silvers začel intenzivno delati na zakonitostih oblikovanja govora. Iz njunega skupnega dela so se začeli prvi koraki pri osnovanju evritmije kot jo danes poznamo. Izvorna enotnost jezika in glasbe je živela v zgodnji grški kulturi. To da sta se s časom razšla kaže na spremembo zavesti v evoluciji človeštva. Rudolf Steiner je raziskoval organsko in duhovno naravo teh sprememb. Iz tega dela so rojeni osnovni elementi, načela kot tudi »umetniški izraz« evritmije.
Evritmija je predvsem časovna umetnost, čeprav v njej prihaja do prepletanja prostora in časa. Razdelitev na časovne in prostorske umetnosti pri Steinerju, temelji na dominaciji prostorskega ali časovnega elementa pri posamezni umetnosti. Nekatere umetnosti bolj zavzemajo prostor, so bolj povezane z zemljo in njenimi zakonitostmi gravitacije ( arhitektura, kiparstvo in slikarstvo ), medtem ko druge uživajo v svobodni ritmični igri kot časovne umetnosti ( glasba, poezija, evritmija, socialna umetnost ).
Evritmist kot umetnik giba uporablja telo kot svoj instrument v katerem živi s silo volje, s čutenjem srca, z mislimi. Človeško telo pri evritmiji postaja gibajoča se skulptura, ki se oblikuje z močmi glasbe in govora. Evritmija nagovarja duševno duhovni razvoj posameznika, kultivira povezanost in skladnost gibanja s čustveno estetskim zaznavanjem duše. Je umetnost, hkrati pa zdravilna in vzgojna dejavnost. Neguje smisel in občutek za medsebojne odnose v skupini, občutek za medsebojno srečevanje in delo skupine kot celote, hkrati pa predstavlja močan impulz za osebnostno rast posameznikov. Je uspešno dopolnilo in pomoč pri razvoju zdravih socialnih odnosov znotraj delovnih skupin.
V zgodnejših obdobjih človekovega razvoja (tudi v vsakem majhnem otroku) so govor, petje in gibanje ena, vse troje obsegajoča celota. Naloga evritmije je, da govor, petje in gibanje v sebi ponovno povežemo v novo, višjo celoto.
Človekovo telo skozi gibanje razodeva svoj jaz kot govoreče bitje. Iz notranjega gibanja izhaja in nastaja zunanji evritmijski gib. Telo postane sredstvo izraza, skozi katerega notranje gibanje postane vidno.
Vzajemno oblikovanje odnosov evritmija kultivira na različnih ravneh. Raziskuje prostor med težo in lahkostjo, odnose poskuša doživeti kot notranjo duševno izkušnjo. Izbrane vsebine glasbe in pesništva izraža skozi gibe. Evritmijski gib predstavlja izgovorjene glasove (soglasnike in samoglasnike), tone glasbenih lestvic in intervale, dur in mol, ritem, takt in harmonijo. Ritmično gibanje govora je element ki se v gibanju kaže kot dvig in spust, dolgo in kratko. Ritem gibanja govora živi v dinamiki dihanja. Dihanje je krčenje in širjenje, stiskanje in sproščanje, pri evritmiji izraženo skozi telo in gibanje.
Ko človek sliši izgovorjeno besedo, je nagovorjen njegov gibalni organizem in v njegovi duši pride do gibanja. Ko sam govori postane njegovo notranje bitje gibalno aktivno. Rudolf Steiner je bil sposoben to notranje gibanje, katerega posledica je navzven slišen govor in sposobnost slišanja, zaznati. Na osnovi teh zaznav je oblikoval jezik gibov-kretenj, ki jih človek oblikuje s celim telesom (vidni govor).
Po Steinerju, človekovo telo vgrajuje glasbene zakonitosti in povezave v razmerja znotraj okostja. Ker je imel sposobnost zaznati oblikujočo moč glasbe, je poiskal kretnje, s katerimi se lahko izrazi tone in intervale, glasba pa se tako ob pomoči notranjega doživetja duše skozi telo, posebno skozi roke, razodene kot vidno petje. To ni bil le oseben prevod, ampak resničen gib, ki odgovarja fizičnemu organizmu in doživljanju duše.
Gibanje je pri evritmiji usklajeno s posameznimi toni, glasovi ki tvorijo fraze, stavke, motive v glasbeni ali literarni obliki. Po lastnih zakonih gibanja evritmija izraža razpoloženja duše, barve in paleto razmišljanja, čutenja in hotenja, ne prevaja pa vseh elementov glasbe hkrati, ampak loči tisto, kar hoče z izbrano interpretacijo izraziti (osebni vidik izdelovalca forme).
Sodelovanje evritmistov in glasbenikov pri izdelovanju nove evritmijske forme za določeno skladbo je zelo pomembno zaradi bolj natančne artikulacije določenih glasbenih elementov predstavljenih z ustreznimi evritmijskimi gibi. Drugače povedano, če nekdo popolnoma ne obvlada glasbenih in evritmijskih zakonitosti in je odgovoren evritmist ali glasbenik, ne more sam narediti forme za tonsko evritmijo.
Za izvajanje vzgojne umetniške in zdravilne evritmije je potrebno spoštovati določena pravila. Prostor mora biti dovolj velik in intimen, brez velikih odprtih oken, stene nežno obarvane, da pomagajo nagovarjati moči koncentracije in notranjega miru, tla rahlo valovita, lesena. Lahki copati iz blaga za to, da se s stopali dobro občutijo tla. Ohlapne obleke, ki ne utesnjujejo gibanja. Ker naj bi se telo gibalo kot celota, izraz na obrazu in sama fizična podoba telesa skozi evritmijsko gibanje ne iščeta svojega pomena. Evritmijske ure praviloma spremlja pianist, v nižjih razredih lahko tudi glasbenik s kakšnim drugim instrumentom. Pentatonična glasba izvajana na liri ali flavti lahko spremlja evritmijske vsebine.
Z izvajanjem in ponavljanjem evritmijskega gibanja postane gibanje otrok bolj milo ljubko, neprisiljeno in lepše, bolj budno, skladnejše s tistim kar otrok kot človek notranje je. Evritmija odmika zapore in ovire znotraj gibalnega organizma.
Umetniško izvajanje, ki zaživi ob prevajanju pesniških in glasbenih del, izkustveno poglablja estetsko vrednotenje in doživljanje literature in glasbe. Kot umetnost poskrbi evritmija zdaj za subtilno, zdaj za moči polno hrano, ki jo za življenje in razvoj potrebuje človeška duša. Otrok dobi smisel in občutek za lastno delo v skupini in za delo skupine kot celote. Nauči se imeti in uporabljati svoj lasten prostor in spoštovati prostor drugih.
V prvem triletju je osnova gibanja krog, iz katerega gibanje vsakokrat izhaja in se vanj vedno znova vrača. V glasbenem jeziku tako zaokroženo celoto predstavlja interval kvinta-zaobjetje, občutenje popolne odprtosti in povezanosti v višjo celoto. Kratke pentatonične skladbice in kvintno glasbeno razpoloženje spremljajo in zaokrožajo pravljično evritmijsko dogajanje.V tem triletju glasba služi glasovni evritmiji in s svojimi elementi ne stopa v ospredje. Glasbo mora otrok doživljati skozi učiteljevo besedo.
Ob glasbi se ponovijo preprostejši ritmi, ki so bili narejeni ob tekstu. V tretjem razredu ritem postane bolj jasen in določen. Učenci korakajo ob ritmičnem gibanju skladbic in pesmic. Spoznajo evritmijske gibalne oblike za vprašanje in odgovor skozi glasbo in besedilo. Ob koncu tretjega razreda se otroci spoznajo z zvenom in gibi za malo in veliko terco, kar predstavlja uvod v svet glasbene evritmije.
Velika sprememba, ki se zgodi v obdobju srednjega otroštva, je odprtje kroga. Krog je dihajoča kozmična oblika. Končni rezultat ni gibanje ampak gibajoča se geometrija.
V tem triletju notranji razvoj podpira razpoloženje terce, male in velike, saj otrok v tem obdobju močno doživlja svet v sebi in svet izven sebe. Skozi terco je takšno občutenje osebno, seksta pa prihaja terci nasproti kot zrcalo z objektivnim kozmičnim čutenjem.
Deluje osvežujoče in poživljajoče. Počasi se v šestošolcu prebuja občutek za oktavo. Dur in mol postajata elementa za postavitev glasbe v prostor. V tem triletju se otroci srečajo z ritmom, taktom in melodijo, s toni, najprej C durove lestvice. V tem triletju otrok svoje telo obvlada in se gibanja veseli. Njegovo telo je polno glasbe, hrepeni po izkazovanju spretnosti. Tedaj je primeren čas da otroci skozi glasbeno evritmijo izkusijo človekovo fizično telo, kot »instrument pri glasbi«. Ob koncu četrtega razreda naj bi otroci imeli za seboj doživetje šestih smeri gibanja v prostoru: desno in levo skozi takt, navzdol in navzgor skozi melodijo, naprej in nazaj skozi ritem. Od petega razreda naprej se pri glasbeni evritmiji vadi dvoglasje, različne durove lestvice, ritem v koraku.
V šestem razredu, vaje ki razvijajo občutek za ritem in simetrijo, pa tudi vaje oblikovanja intervalov, pripomorejo k nadaljnjem razvoju koordinacije. Oktava se kot osnovno razpoloženje zrcali v načinu hoje, v poskokih, govornih kretnjah in seveda v izrazu skozi glasbo. Šestošolci se seznanijo s kretnjami za tone pri posameznih lestvicah, kretnjami za intervale, začnejo se vaje poslušanja, razločevanja dura od mola, razločevanja intervalov.
V tem triletju začenja beseda zveneti iz notranjosti posameznika. Nastavek za gibanje postaja v tem obdobju vse bolj vezan na mladostnikovo sredino, na čutenje.
Oktava – interval, ki osnovni ton na novo sreča na višji stopnji, je v najčistejši obliki zven človeka, ki dela na samem sebi. Intervalu prihodnosti, ki se ga učijo slišati, morajo v tem obdobju vedno znova prisluškovati in ga poskušati izraziti skozi umetniško interpretacijo glasbe in umetniških tekstov.
V tem času mladostniki skozi telo doživijo še nekatere elemente glasbe: tiho in glasno, pavzo, taktnico, motive, durove in molove lestvice, kot gib. Disonance v gibalnem izrazu – kot prehodi iz dura v mol ali iz mola v dur – prav tako odgovarjajo razpoloženju duše v tem obdobju. V osmem razredu delajo intenzivno na duru in molu, izražanju intervalov. V devetem razredu se pojavijo in poslušajo, prikazujejo durove in molove disonance, akordi, močna gibanja z melodijo, z jasnim taktom in izraznim ritmom.
Vir: Ana Josimovska, zaključna naloga maj 2007
